Bo slovensko-nizozemski izum preprečil napade volkov na ovce?

Leta 2022 so slovenski kmetje zaznali 132 napadov volkov, leta 2023 115, lani pa 73 škodnih dogodkov.

Če statistiko pogledamo še podrobneje, ugotovimo, da so volkovi leta 2022 skupno poklali 541 jagenjčkov, ovac in ovnov, leto kasneje 599, lani pa skupno 238 živali. Težave, ki jih volkovi povzročajo slovenskim kmetom, so dobro znane.

Zato sta dr. Nataša Siard in doc. dr. Dušanka Jordan z oddelka za zootehniko ljubljanske Biotehniške fakultete začeli razmišljati, kako bi število napadov zmanjšali. Skupaj z nizozemskim etologom dr. Diederikom van Lierjem iz organizacije CABWIM Wildlife research and consultancy so leta 2012 začeli razvijati prav posebno električno ovratnico za ovce.

Njihovo glavno vprašanje je izviralo iz etologije, vede o obnašanju živali. Zanimalo jih je, zakaj volkovi sploh napadajo ovce in ali lahko na njihovo vedenje kakorkoli vplivajo.

"Težava, ki so jo volkovi povzročali ovčerejcem, je bila dobro znana v Sloveniji, zato smo se približno leta 2008 združili z mislijo: Ali lahko to težavo rešimo?" pripoveduje van Liere.

Po njegovih besedah je presenetljivo, da obstaja toliko etološkega znanja – torej znanja o obnašanju živali – a ga stroka v večji meri na prostoživečih živalih ne uporablja.

"Obstajalo je veliko znanja, ki pa je bilo le 'na polici', torej ni bilo uporabljeno za reševanje morebitnih težav, ki jih povzročajo prostoživeče živali. Tudi te se namreč učijo: začnejo se učiti kot mladiči in nadaljujejo vse življenje. Ta načela so enaka."

V konkretnem primeru lahko po njegovih besedah pomislimo na pse in znanje, ki ga imamo o njih. Pse namreč začnemo trenirati že zelo zgodaj in tako vplivamo na njihove izkušnje.

"Takšna načela so torej zelo uporabna tudi pri reševanju težav z volkovi, saj psi ne nazadnje izvirajo iz volkov," pojasni.

Pašnik z ovcami je za volka igrišče

Van Liere podobnost med volkovi in našimi štirinožnimi prijatelji ponazori s primerom.

Če boste psu neštetokrat vrgli palico, bo prav tolikokrat stekel za njo in jo prinesel nazaj. Dokler ne bo popolnoma izčrpan. Nato bo palico začel glodati.

"To je igrivo vedenje in užitek ob glodanju. In enako vedenje izražajo tudi volkovi. Ko volk vstopi na pašnik in se ovce ne morejo umakniti … je kot igrišče," je slikovit.

Tako imenovano presežno plenjenje, ko ubijejo več živali, kot jih v tistem trenutku potrebujejo kot vir hrane, lahko v večini primerov po besedah van Liereja razložimo kot igro. Beg ovac pri volku sproži lov. Zaradi tega prihaja do poškodb in poginov.

"Volk preprosto uživa v lovu: v tem, da teče za ovco, jo ugrizne, potem steče stran in tako naprej. In zaradi tega se zgodijo vse te poškodbe in pogini. Seveda je to grozno za ovce, ker se temu napadu ne morejo izogniti."

A za to morda obstaja rešitev. "Če volk ugrizne ovco in ob tem doživi elektrošok – zakaj bi to vedenje nadaljeval? In to je tudi osrednje vprašanje našega raziskovanja: ali lahko ne le zmanjšamo število napadov, ampak tudi preprečimo presežno plenjenje, če se napad že zgodi?"

"Nadležno močan" elektrošok

Dr. Dušanka Jordan razlaga, da volk v skoraj 100 odstotkih primerov odraslo ovco ubije z ugrizom v sprednji del vratu. Zaradi žil, ki so tam, ovca hitro izgubi zavest in izkrvavi. Zato so raziskovalci želeli negativni dražljaj za volka namestiti prav tja.

V okviru projekta LIFE Varna paša električno ovratnico pilotno testirajo. Prve različice ovratnice so povzročale vrsto težav: ovce so odrgnile ali pa ovratnice niso stale na mestu. Po treh letih testiranj so našli rešitev.

"Začeli smo razmišljati, da bi lahko uporabili nekaj podobnega kot ovratnik pri puliju. In tako smo prišli do tega materiala," pove Siard ter pokaže na prototip ovratnice.

Mehek del ovratnice po besedah dr. Jordan deluje kot nekakšen nosilec, ključno vlogo za negativno izkušnjo pa odigra mehanizem oziroma stikali, ki sta všiti v sprednji del ovratnice.

"Nismo želeli uporabiti baterij, saj bi jih kmetje morali redno menjati. In tu so na pomoč priskočili kolegi s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani," pove dr. Jordan. Njihov cilj je bil razviti napravo, ki bo ob ugrizu sprožila boleč šok.

"Pravzaprav gre za nekakšno stikalo – nič se ne dogaja, dokler volk ne ugrizne, in takrat se stikalo aktivira," razloži van Liere.

"Nadležno močan" elektrošok strese le volka (a ga ne poškoduje), medtem ko ovca elektrike ne čuti.

Raziskovalci so negativno izkušnjo z električnim dražljajem pravzaprav prenesli z ograje na ovco. Ker volka elektrika strese izključno ob ugrizu ovce v vrat, na ta način poveže negativno izkušnjo z ubijanjem ovce. Možno je namreč, da volk sicer negativno izkušnjo z električno ograjo poveže le z lokacijo in ne s plenjenjem ovac.

Kako pameten je volk? Bo spremenil taktiko ubijanja?

Če bo ovratnica, ki jo zdaj testirajo na dveh čredah ovac v Bohinju in okolici Ilirske Bistrice, delovala, se bodo novega vedenja posledično naučili tudi najmlajši v krdelu. "Odrasli mladiče naučijo, kje je hrana in kako loviti. In če ovce ne bodo več prepoznane kot vir hrane, se bodo tega naučili tudi mladiči," trdi dr. Jordan.

V Sloveniji je po njenih besedah dovolj živali, ki se znajdejo na meniju volka, zato raziskovalci verjamejo, da lahko z električno ovratnico pozornost te divje zveri preusmerijo nazaj na srnjad, jelenjad ali divje prašiče.

Ker imajo volkovi izjemno sposobnost prilagajanja prehranskim virom na teritoriju, ki ga obvladujejo, namreč nikoli niso odvisni od prehranjevanja z rejnimi živalmi.

A ostajata dve uganki. Vprašanje je, ali se bo zaradi elektrošoka ob ugrizu volk izogibal zgolj tiste kmetije, kjer so ovce opremljene z ovratnico, ali bo negativno izkušnjo povezal z ovco kot vrsto.

"Predvidevamo, da se bo zgodilo slednje," pravi dr. Siard. "Lahko pa se zgodi tudi, da bo spremenil način ubijanja – na primer z ugrizom v trebuh. A motivacija za to bi morala biti zelo velika."

Ob tem van Liere dodaja, da je vse odvisno od alternativ – zakaj bi volk napadel ovco in tvegal negativno izkušnjo, če je v preteklosti ugriz že povzročil bolečino, sploh če zna loviti divjad.

Požrešne goske kot Boeing 747

Dr. Diederik van Liere je s podobnimi principi – torej kako spremeniti vedenje divjih živali – na Nizozemskem uspešno rešil več težav.

Veliko živali ima namreč izkušnje v svojem življenjskem okolju, ki se ves čas utrjujejo iz generacije v generacijo. In zakaj bi žival svojo rutino spremenila, če ta deluje in če se ji ne zgodi nič slabega?

"Tak primer so gosi, ki jedo travo na kmetijskih površinah, zaradi česar si številni kmetje pulijo lase. V večini primerov se vedenje gosi utrjuje, saj lahko nemoteno jedo."

Po njegovih besedah je ključno, da spremeniš izkušnjo, ki jo goske imajo – da jim gibanje po travniku postane neprijetno.

"In kaj smo naredili? Gosi, še posebej nizozemske, so velike, debele živali. Potrebujejo prostor, da vzletijo. Primerjam jih z Boeingom 747 – potrebujejo zalet za vzlet."

Čez travnik, tik nad travo, so zato z ekipo napeli trakove, ki se premikajo vodoravno po površini.

"S premikanjem območje za pobeg oziroma vzlet postaja manjše in manjše, kar jim ni všeč. Zato odletijo. In kar je presenetljivo – naučile so se," pripoveduje. To se je izkazalo, ko naprava ni delala, trak je obstal, kljub temu pa gosi na dotičnem travniku niso pristale. Menim, da je to super. Pokaže, da se živali prilagajajo svojim izkušnjam," pravi.

... in kričeče vrane namesto budilke

Podobno se je zgodilo tudi s poljskimi vranami. Celotne kolonije so se naselile v naselja, povsem blizu hiš.

"Krakajo že ob pol petih zjutraj – dosegajo glasnost okoli 65 decibelov, to smo izmerili. In če te to moti, te moti ne glede na to, koliko jih je. Zato se ljudje pritožujejo županu. Ne gre za en osebek – to je cela ulica. In pokopališče! Povsod so iztrebki. Glavna zahteva ljudi pa je: Naredite nekaj!"

Streljanje po njegovih besedah odpade, saj je župan pod pritiskom zagovornikov živali, zato je nujno najti rešitev, ki je sprejemljiva za vse strani – tudi za vrane.

"Tu vlogo odigra oblikovanje (imprinting) – torej zgodnje življenjsko učenje. Če je mladič vzgojen v okolju z avtomobili in hišami, se bo kot odrasel vrnil tja. To pomeni, da mehanizem oblikovanja krepi izbiro gnezdenja blizu hiš – in to je težava."

Van Liere je z ekipo ugotovil, da je treba gnezda premakniti na novo lokacijo. Pri čemer je ključno poznavanje obnašanja vran, njihov izbor dreves, materiala za gradnjo gnezda in tudi sam način gradnje. Ko pride sezona gnezdenja, pa je nujno vrane vztrajno odganjati od hiš.

"Ampak ko 10 ali 15 vran reče: Na drugi strani so gnezda, okolje je lepo, pojdimo tja, bodo druge ptice sledile, saj gre za socialno vrsto."

Sogovorniki zato poudarjajo, da si moramo vedno zastaviti vprašanje, zakaj živali počnejo določene stvari. Šele takrat dobimo vpogled v njihovo vedenje in ga lahko tudi spremenimo – posledično pa vplivamo na kakovost lastnega življenja – ne glede na to, ali gre za gosi, vrane ali pa volkove.